cerkev2

Plečnikova cerkev

Prebivalci antične Emone so pokopavali svoje rajne na obeh straneh ceste, ki je vodila iz mesta proti severu. To je sedaj Dunajska cesta. Tradicija pokopavanja se je nadaljevala tudi v kasnejših obdobjih. V 18. stoletju je bila zgrajena ob cesti pokopališka cerkev sv. Krištofa, pokopališče je bilo zamejeno z zidom. Cerkev Sv Krištofa naj bi bila delo baročnega arhitekta Gregorja Mačka (1682 – 1745). Navje – nekropola slovenskih pesnikov in pisateljev – je zadnji ostanek tega pokopališča. Že pred prvo svetovno vojno se uredi novo ljubljansko pokopališče na Žalah. Mnogi grobovi so prekopani in preneseni na Žale, nekateri ostanejo kjer so in so povečini zapuščeni in zanemarjeni. Celota bivšega pokopališča postane precej neurejena, zaraščena in zapuščena. Med tem se Ljubljana pomembno razširi proti severu in tako nastane naselje Bežigrad. Pokopališka cerkev Sv. Krištofa postane župna cerkev Bežigrajske fare. Za potrebe zmeraj bolj številčnejšega Bežigrada postane cerkev Sv Krištofa premajhna. Župnik Kazimir Zakrajšek naprosi arhitekta Jožeta Plečnika (1872 – 1957) za načrte nove, večje bežigrajske farne cerkve. Posvečena naj bi bila slovanskima zavetnikoma in blagovestnikoma Cirilu in Metodu.

Plečnikova cerkev svetih bratov Cirila in Metoda morda ni najbolj sloveče mojstrovo delo, a kljub temu razodeva arhitektovo neizčrpno domiselnost, inventivnost, prilagodljivost-¦ in predvsem smislom za lepo v skladu s svojo umetniško naravnanostjo. Plečnik je bil genij. Njegova dela se izmikajo stereotipnim umetniškim opredelitvam. Na splošno velja, da so celo njegova domnevno najšibkejša dela boljša od najboljših del morebitnih konkurentov.

Nova cerkev je bila zasnovana kot enovit podolgovat prostor z dvokapno leseno položno streho, ki se je opirala na zaporedne krožne oboke. Nova cerkvena dvorana je bila nekoliko poševno postavljena ob staro cerkev Sv Krištofa tako, da je med obema stavbama nastal silno zanimiv in nenavaden klinast prostor, kjer dobi prostor stranski oltar Žalostne Matere božje, nekoliko privzdignjen pevski kor in zakristija. Staro cerkev je na široko povezal z novo cerkvijo. Prav z zvezo med staro in novo cerkvijo je prišla arhitektova genialnost najbolj do veljave. Stara cerkev je imela tlak precej nižje kot nova in se je po širokih stopnicah prehajalo iz ene v drugo. Prelivanje med eno in drugo arhitekturo je bilo dramatično in polno arhitekturnih sekvenc. Stara in nova arhitektura sta v tem delu doživljala svoj višek. Stara obokana baročna notranjščina z baročnimi oltarji in Cebejevimi oltarnimi slikami je veljala za intimni in mirnejši del celote, nova cerkev je bila središče liturgije in zbirališče večine vernikov. Veljalo je, da, kdor je hotel biti z Bogom bolj na samem, se je zatekel v staro cerkev in je diagonalno skozi obočne odprtine komuniciral z novo cerkvijo. Sv Krištof je bil z mogočnim zidom bivšega pokopališča povezan z župniščem. To je bila kar obsežna čokata pritlična stavba iz 19. Stoletja. Vmes je bilo dvorišče, na to dvorišče se je s ceste vstopilo skozi bivša pokopališka vrata nad katerimi je bil lep napis RESURECTURIS. Vhod v novo cerkev je bil skozi vhodno lopo direktno s ceste. Vse opisano je tvorilo nenavadno pa vendar lepo in ubrano arhitekturno celoto, na katero je že od daleč opozarjal baročni čebulasti zvonik Sv Krištofa. Za moje vedenje ni bilo na Slovenskem nikjer nič podobnega.

Vse opisano je bila leta 1957 podrto zaradi širitve Gospodarskega razstavišča in še bolj zaradi VII. kongresa KPJ pod kupolo nove dvorane v bližini. Jaz se še spominjam kako so z buldožerji in drugimi gradbenim i stroji barbarsko rušili plemenito arhitekturo. To je bila zmaga režima, ki ga ni več in za zmeraj izguba pomembnega slovenskega umetnostnega spomenika. Na mestu bivšega Krištofa, Cirila in Metoda stoji sedaj znani okrogli paviljon »Jurček«. Jurček je med mojimi kolegi arhitektu precej cenjena moderna arhitektura. Primerjava med arhitekturo porušenega cerkvenega ansambla in Jurčkom je seveda abotna in brez smisla. Gre za kvalitetno neprimerljive stvari. V Ljubljani je bilo v zadnjih 60 letih uničeno veliko dobre in celo zelo dobre arhitekture. V letih po vojni povečini iz političnih razlogov kasneje povečini zaradi domnevnih prometnih zadreg. Spisek je dolg, naštevanje na tem mestu nima smisla. To, kar je nastalo po arhitekturni vrednosti ni niti približno primerljivo z ustvarjalnostjo prejšnjih obdobij, da o Plečniku in njegovem opusu sploh ne govorim. To, kar tako, mimogrede.

Že pred rušenjem je bilo dogovorjeno, da se Plečnikov del cerkve ponovno sezida na precej tesnem zemljišču v zaledju Vodovodne ceste za Bežigradom. V cerkev Sv Cirila in Metoda na novi lokaciji je bila prenesena vsa premična oprema in tudi nekaj fragmentov baročne opreme iz podrtega Sv. Krištofa. Gradnjo je skrbno nadzoroval in vodil Plečnikov učenec arhitekt Anton Bitenc (1920 – 1977), ki je ob novi postavitvi prispeval precej obsežen in čokat zvonik tako, da je v njem veroučna učilnica in še nekateri drugi prostori za cerkvene potrebe. Zvonik je narejen v zmerno modernističnem stilu. Težko bi bilo ugotavljati, kakšen zvonik bi narisal Plečnik, če bi bil še živ. Plečnikov del je več ali manj prav tak, kot je bil na prejšnji lokaciji. Manjka seveda stara cerkev Sv Krištofa in prelepo komuniciranje med staro baročno in Plečnikovo stvaritvijo preko vmesnega klinastega prostora. Od opisanih dogodkov je minilo že 50 let. Večina Ljubljančanov nima pojma o tem, kje je bilo včasih glavno ljubljansko pokopališče, kje je stala cerkev Sv Krištofa in cerkev svetih bratov Cirila in Metoda. Večina Ljubljančanov tudi ne ve, da je bila Ljubljana včasih zelo lepo mesto, mnogo lepše, kot je sedaj, in da se z večino gradbeniških posegov, tudi teh, ki jih pravkar doživljamo, zmeraj bolj pogreza v sivo, banalno, vulgarno, povprečnost. Rušitev pri Sv. Krištofu je bila ena od usodnejših etap v tem destruktivnem početju.

Janez Suhadolc, januar , 2010

Nekdanja cerkev sv. Krištofa

Srednjeveška cerkev sv. Krištofa, ki je stala zunaj mesta ob cesti na Posavje in se v virih prvič omenja leta 1476, je bila v teku časa večkrat prenovljena oz. predelana. Na pragu 17. stoletja jo je s pomočjo meščanov obnovil ljubljanski škof Tomaž Hren. Leta 1631 so bili v njej trije oltarji; poleg Krištofovega še Marijin in Kristusov. Po vizitacijskem zapisniku iz leta 1668 je imela odprto lopo, zvonik in zakristijo (zgrajeno ok. 1662), nad vrati lesen kor, od oltarjev pa je ostal samo še veliki. Barokizacija cerkve se je začela proti koncu 17. stoletja. V letih 1688–1689 so zgradili novo ladjo; delo je začel stavbenik Marcello Ceresola, po njegovi smrti pa nadaljeval Francesco Ferrata. V njej so kmalu zatem sezidali na stebre oprt obokan pevski kor (1694). Vse kamnoseške stavbne elemente je izdelal Matej Potočnik. Postopoma so spremenili oz. dopolnili tudi cerkveno opremo. Mihael Kuša je leta 1696 izklesal kamnit oltar sv. Janeza Evangelista, Francesco Bombasi pa 1707 antependij kot njegovo dopolnilo. Za oltar štirih evangelistov je leta 1697 središčno podobo naslikal Ludvik de Clerick, antependij pa 1707 Janez Krstnik Hardt.

Poslikavo na zunanjščini cerkve (angel in slepo okno) ter pozlatitev in polihromacijo okrasnih elementov na strehi je izvedel Andrej Jožef Jamšek. Novozgrajeni ladji so v letih 1707–1708 prizidali nov prezbiterij. Tega bi po tlorisni zasnovi lahko pripisali Carlu Martinuzziju, Gregor Maček, s katerim so ga doslej povezovali, pa bi bil lahko le polir. Povod za gradnjo je bila nedvomno milostna Marijina podoba, ki jo je leta 1705 z Dunaja prinesel neki Marijin častilec in je nato dobila odlično mesto na novem velikem oltarju; med meščani je kmalu zaslovela kot Mater gratiarum. Leta 1709 so v cerkvi izpostavili še podobo Janeza Nepomuka, ki je, potem ko je bil 1721 beatificiran, do pomladi 1722 dobil lasten kamnit oltar. Zadnji korak v barokizaciji cerkvene arhitekture je bil narejen v letih 1740–1741, ko je Gregor Maček obokal ladjo; tedaj je notranjščina dobila bolj zrelobaročen videz, sistem lizen in »prislonjena« fasada s trikotnim čelom, ki sta jo členila para pilastrov in arhitrav, pa sta razgibala tudi zunanjščino, ki je sicer ohranila značilne proporce poznega 17. stoletja. Ali je pri predelavah stavbe sodeloval tudi stavbenik Candido Zulliani, čigar delež je bil v strokovni literaturi argumentiran po slogovni plati, z viri ni mogoče neposredno potrditi. V 60-ih letih 18. stoletja je cerkev dobila tudi nekaj poznobaročne opreme. Nov, lesen veliki oltar s plastikami sv. Boštjana in Roka ter Boga Očeta in dveh puttov je izdelal kipar, ki še vedno ostaja anonimen, avtor oltarne slike sv. Krištofa Anton Cebej pa je znan, ker je platno signiral in datiral (1765). Prižnico je med letoma 1766 in 1768 pozlatil Jožef Eisenbichler (Raisenbichler). S tem je bila barokizacija cerkve zaključena. Ker je v 20. stoletju stavba postala premajhna za naraščajoče število prebivalcev Bežigrada, so jo v letih 1933–34 razširili s prizidano cerkvijo sv. Cirila in Metoda po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, leta 1958 pa so jo podrli, ker je bila napoti Gospodarskemu razstavišču. Nekaj njene opreme so prenesli v Plečnikov prizidek, ki so ga na novo postavili na drugi lokaciji; nekdanji baročni veliki oltar sv. Krištofa zdaj v nekoliko reducirani obliki stoji v stranski ladji, kipi iz atike pa so v krstni kapeli.

vir slik in besedila: Ana Lavrič, “Cerkev sv. Krištofa za Bežigradom”, Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, URN: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/kristof (datum dostopa: 15.10.2014 14:54).