prikazana slika za Zgodovina

Zgodovina

Ko so Rimljani prišli v naše kraje in ustanovili Emono, so speljali dobro cesto skozi bežigrajski okoliš in potem čez Savo proti Celei in naprej. Po tej cesti , ki se sedaj imenuje Dunajska, so hromeli proti Italiji Goti, Huni, Avari. Po veliki noči leta 568 so se Langobardi z Ogrskega selil skozi te kraje v gornjo Italijo, za njimi pa so prihajali še poganski Slovenci in se tod naselili. Kmalu so začeli prihajati mednje krščanski misijonarji z juga in severa. Tudi sveta brata Ciril in Metod sta leta 867 tod potovala v Rim. V tem času so Slovenci sprejeli krščanstvo in začeli zidati cerkve.

Prvo svetišče v tem kraju je bilo posvečeno sv. Krištofu. Podatki o svetišču segajo v leto 1497, stalo pa je gotovo že prej. Cerkev sv. Krištofa omenja Valvazor kot podružnico župnije sv. Petra v Ljubljani.

Cerkvica sv. Krištofa je bila majhna gotska stavba. Okoli leta 1700 je bila v zelo slabem stanju, zato so jo podrli in leta 1708 sezidali novo, to pa zaradi širitve Gospodarskega razstavišča dokončno podrli leta 1958.

Sveta maša v tej cerkvi je bila le priložnostno. Ko je nastalo okoli cerkve pokopališče (leta 1779), so jo uporabljali za pokopališko cerkev.

Prvo obdobje pri nastajanju nove župnije se je začelo leta 1916, med prvo svetovno vojno. Lastniki hiš v okolici sv. Krištofa so se začeli oglašati, da bi radi dobili pri sv. Krištofu redno nedeljsko bogoslužje, da jim ne bi bilo treba hoditi v mesto. Leta 1916 so zaprosili škofijski ordinariat, da bi jim oskrbel redno nedeljsko božjo službo. Ordinariat je prošnji ugodil in redna nedeljska maša se je začela s 01. januarjem 1918.

Že istega leta so bile meseca maja vsak večer tudi šmarnice. Vodili so jih očetje frančiškani.

Ob uvedbi rednega nedeljskega bogoslužja je hodil vsako nedeljo maševat on 8.00 uri kaplan iz župnije sv. Petra . Pozneje zaradi obilnega dela v župniji ni mogel več hoditi in tako je cerkveni ključar gospod France Vidic skozi tri leta prosil, da so hodili duhovniki -profesorji. Bile pa so vedno zadrege. 10 marca l924 je ljubljanski škof dovolil Jožetu Lazniku, upokojenemu župniku, da se je naselil pri sv. Krištofu.

Prihod Jožeta Laznika in njegovo delo pomenita drugo obdobje pri pripravi na novo župnijo.

Poleg nedeljske maše je vpeljal stvari, ki so običajne tam, kjer živi in deluje stalni duhovnik. Leta 1928 pa je začel vidno pešati. Meseca oktobra ni mogel več opravljati pobožnosti rožnega venca niti maševati. 7. novembra 1928 se je odselil.

Za izpraznjeno mesto duhovnika pri sv. Krištofu je prosil škofa dr. Antona Bonaventuro Jegliča frančiškan p. Kazimir Zakrajšek, ko se je vrnil iz Amerike. Ker je imel še mamo, ki bi morala na starost živeti sama v Preserju, sta mu tako škof kakor tudi frančiškanski provincial dr. p. Regalat Čebulj rada dovolila, da se je s svojo materjo naselil pri sv. Krištofu. Pater provincial mu je tudi izposloval potrebno dovoljenje iz Rima, da je smel kot redovnik stanovati izven samostana.

Z njegovim prihodom 17.11. 1928 se je pričelo tretje, končno obdobje priprav na novo župnijo.

P. Kazimir Zakrajšek si je zadal za glavni cilj svojega dela vpeljati vso pastoralo ter ljudi po duhovni in gmotni strani pripravljati na ustanovitev nove župnije in na graditev nove cerkve, kajti cerkev sv. Krištofa je zaradi rasti prebivalstva postajala premajhna. V ta namen je bilo 27. avgusta 1929 ustanovljeni Društvo za ustanovitev župnije in za zidavo nove cerkve pri sv. Krištofu.

Pri tem je bilo treba preskočiti še velike ovire:

  1. Župnike sosednjih župnij je bilo treba prepričati o potrebnosti nove župnije.
  2. Dobiti je bilo treba vsa dovoljenja za župnijo in graditev nove cerkve tako od škofijskega ordinariata kakor tudi od mestne in državne uprave v Ljubljani in Beogradu
  3. Napraviti je bilo treba načrte za novo cerkev. Arhitekt profesor Jože Plečnik je prevzel to nalogo in naredil čudovit načrt cerkve sv. Cirila in Metoda v povezavi s staro cerkvijo sv. Krištofa.
  4. Najtežje je bilo dobiti gradbeno dovoljenje. Nešteto prošenj je romalo na škofijski ordinariat in na mestno in deželno upravo. Škofijski ordinariat je 14. 02 1933 imenoval p. Kazimirja Zakrajška za upravitelja cerkve sv. Krištofa. S tem imenovanjem je p. Kazimir lažje zastopal interese vernikov pred oblastjo. 5.septembra 1933 je bila zasajena prva lopata in začeli so z izkopavanjem za temelje. Graditev cerkve je hitro napredovala in je bila že 01. 07 1934 toliko dograjena, da jo je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman slovesno blagoslovil.

Delo p. Kazimirja Zakrajška in njegovih vernikov je po večletnem prizadevanju obrodilo sadove. 01. januarja 1934 je škofijski ordinariat v Ljubljani uradno ustanovil Župnijo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, ki se zdaj uradno imenuje Župnija Ljubljana Bežigrad. Zaradi zadržanosti škofa je župnijo slovesno razglasil arhidiakon, stolni župnik in kanonik dr. Tomaž Klinar.

V času obhajanja 20. obletnice ustanovitve župnije so se začeli nad župnijo zgrinjati črni oblaki. Državna oblast je 25. 02 1954 izdala odločbo

o graditvi in razširitvi Gospodarskega razstavišča, ker je bilo v načrtu, da bo na tem kraju kasneje potekal VII. kongres Komunistične partije Jugoslavije. Dne 04. novembra 1954 je bila posebna seja, na kateri so odločili porušiti obe cerkvi Sv. Krištofa in sv. Cirila in Metoda, na območju župnije pa se v zameno za obe cerkvi postavi nova po istih Plečnikovih načrtih, kar se je tudi zgodilo. Nova cerkev sv. Cirila in Metoda je bila posvečena 16. novembra 1958 in stoji v Kuzmičevi ulici. Posvetil jo je škof Anton Vovk. Glavno skrb za to delo je padlo na ramena tedanjega župnika p. Krizologa Zajca. Poleti 1959 je vodenje župnije prevzel dr. p. Roman Tominec, ki mu je uspelo dobiti dovoljenje za zvonik. 28. 09. 1964 so pričeli z pripravljalnimi deli. Dela so bila 20. 11. 1966 toliko dokončana po načrtih arhitekta Antona Bitenca, da ga je lahko nadškof dr. Jožef Pogačnik blagoslovil.

(zapis pripravil p. Regalat)