Zapiski o hvaležnosti ob nagrobnikih na Navju
Nagovor ob 2. novembru 2018
Naša pokopališča, nagrobniki in napisi na njih so pričevanja spomina na pokojne, večkrat tudi s krščanskim upanjem. Pravzaprav so nagrobniki zelo zgovorni, če si le vzamemo čas in prisluhnemo njihovim zgodbam. Takšno je tudi naše Navje, ki se je obdržalo kot narodna relikvija (ali sveti ostanki preteklosti) nekdanjega ljubljanskega pokopališča pri sv. Krištofu. Do rušenja in primorane selitve župnijskega svetišča iz političnih vzrokov je bilo tu blizu središče leta 1934 ustanovljene bežigrajske župnije. Župnija tudi danes ohranja povezanost s tem pokopališkim mestom z vsakoletno molitvijo za rajne 2. 11. in v napisih vklesanih v stene oltarnega prostora naše cerkve sv. Cirila in Metoda, posvečene na sedanjem mestu pred 60 leti. Poglejte, preberite jih kdaj.
Različna pokopališča, tudi ljubljansko Navje, kdaj pričujejo tudi o hvaležnosti, ki se kljub naši minljivosti in pozabljivosti minulega časa ohranja celo več rodov. Tudi svetopisemska besedila na več mestih pozivajo k hvaležnosti, opozarjajo, naj ne pozabimo prejetih dobrot in svarijo pred ‘pozabo hvaležnosti’. Nekaj te hvaležnost razberemo ne le v napisih na nagrobnikih, ki so jih postavili družinski člani, temveč tudi na tistih, ki so postavljeni iz širše narodne hvaležnosti do kulturnih ustvarjalcev, pesnikov in pisateljev, slikarjev (npr. slavni dunajski jezikoslovec Jernej Kopitar, oče naroda Janez Bleiweis, Božidar Raič, ta »z besedo in peresom ognjevit branitelj narodnih svetinj«, pa pesnik Anton Aškerc, literat Fran Levstik, slikar Ivan Grohar, izumitelj Josef Ressel, tiskar Blaznik, politika Anton Korošec in v bombardiranju Beograda aprila 1941 umrli Fran Kulovec) in vrsta drugih nagrobnikov, ki jih ohranjamo še danes v njihov spomin. Navje je tako imeniten del našega mesta, bolj kot bi to sodili po prvem vtisu: tu najdemo družbo advokata Chrobatha iz Prešernovega kroga, poljskega etnografa Emila Korytka, ali rodbino na avstrijskem udomačenih Škotov Mac Neven. Tam ima nagrobnik tudi Jožef Jerič, župnik v pokoju, »za vero in narod vzvišeno zaslužen domoljub«, poznan tudi kot vpliven čebelar, pa ljubljanska župana Hradeczky in Mihael Ambrož, skladatelj Gregor Rihar, zapisan kot »pervi slovenski pevoskladnik«, nato dejaven gimnazijski profesor Ivan Tušek, duhovnik in zgodovinar Matej Slekovec, tudi predsednik Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, Janez Gogala, 1884 imenovan za ljubljanskega škofa, ki ga nagrobni napis slavi kot očeta ubogih in sirot. Imeniten spomin ima tudi uspešen trgovec Mihael Dežman, zapisan v metelčici kot »živ in mrtev ubogim dobrotnik« in kot prijatelj homeopatiji in slovenščini. Ko so mu prijatelji spoštljivo obnovili spomenik, je nastala časopisna notica o (ne)hvaležnosti dediča, ki ga je stric izšolal, a morda je očitek tudi odraz tedanjih jezikovnih in političnih sporov. Jezik napisov nagrobnikov je največ slovenščina, včasih nam že malo arhaična, a tudi latinščina in nemščina.
Naj posebej omenimo vsaj nagrobna spomenika prvemu narodnemu pesniku Valentinu Vodniku, domačinu iz bližnje Zgornje Šiške, ki je bil sprva tudi med frančiškani kot p. Marcelijan, vse življenje pa je deloval kot duhovnik in šolnik, ter pisatelju Josipu Jurčiču z dolenjske Muljave. S tem nagovorom bi rad opozoril na hvaležnost, kot jo lahko razberemo na posameznih nagrobnikih postavljenih tistim, ki so s prenašanjem znanja in kulturne tradicije prispevali k izobrazbenemu vzponu Slovencev ter bili dobrotniki dijakov.
Postaviti spomenik svojemu učitelju – nekdaj res pravemu izviru znanja –, od katerega smo med svojim šolanjem sprejemali znanje, je bilo med Slovenci v navadi od srede 19. stoletja, med učitelji in njihovimi društvi predvsem do začetka 20. stoletja, ko se je po 1. svetovni vojni marsikaj spremenilo. Za postavitev nagrobnika pokojnemu učitelju so se najprej javno zavzeli njihovi nekdanji učenci in kolegi iz učiteljskih vrst, pa tudi posamezniki iz vrst zainteresirane javnosti. Takšne primere najdemo tudi na nekdanjem pokopališču pri sv. Krištofu v Ljubljani, ki je urejeno kot spominski park Navje.
Kot primer hvaležnosti do učitelja lahko izpostavimo nagrobnik v obliki visokega obeliska iz ‘ihanskega marmorja’ »z očitnimi spomeniškimi pretenzijami«, ki so ga hvaležni učenci po večletni nabiralni akciji postavili 1855 (po besedi latinskega napisa) svojemu najboljšemu in najljubšemu učitelju – prof. naravoslovja na ljubljanskem liceju Janezu Krstniku Kersniku (1783-1850). … »praeceptori optimo, dilectissimo GRATA JUVENTUS« (najboljšemu, najljubšemu učitelju HVALEŽNA MLADINA).
Danes komajda verjamemo o takšnem ugledu učitelja, ki so ga učenci na višjih študijah liceja »ljubili kakor očeta«, ko je ob tedaj običajnem nemškem pouku kemije in fizike v njih »budil narodno zavest in ljubezen do domačega jezika«. Dijaki so god »ljubljenega domorodnega in domoljubnega prof.« ob kresu praznovali kakor pravi šolski praznik s petjem, baklado in umetnim ognjem pod Turnom v Tivoliju ali na Rožniku in ga proslavljali v latinskih, slovenskih in nemških pesmih. Vrsta slovenskih slavilnih pesmi je od 1844 objavljenih večina pod naslovom »Kresni žarki … Janezu Kersniku … o njegovim veselim godu od hvaležnih slovenskih učencov …« Zadnja je izšla leta 1850, dan zatem, ko je »spoštovani in ljubljeni gosp. profesor« umrl 24. junija prav na svoj godovni dan. O pogrebu so poročali: »Že davno nismo vidili toliko pogrebcov, kakor pri njegovem pogrebu. Pol Ljubljane ga je na pokopališe spremilo, in marsikako oko je bilo mokro. To je pač naj gotoviši dokaz, de ga je občinstvo ljubilo in častilo.« Še učenci so želeli priti do besede, a tedaj to ni bilo v navadi.
Pobuda za zbiranje sredstev za postavitev spomenika je sprožila tudi nekaj čudenja, saj tedaj spomenika ni imel niti Valvasor niti Vodnik. A dr. Klun, »nabiravec dosenskov za Kersnikov spomenik«, je kar nevoljno pritrdil, da drugi slavni možje res zaslužijo »domovinski spominek«. Čeprav pokojni profesor »ni bil v versti tistih mož, kterih slava se po svetu razlega, je bil vunder serčno ljubljen in visoko spoštovan učenik skorej skozi pol stoletja v naši domovini« in najmanj dve tretjini izobraženih Kranjcev je bilo med njegovimi učenci. In nagrobnik, za katerega so tedaj začeli zbirati denar, bo »znamnje hvaležnosti in spoštovanja, ki ga hočejo poslednji in nekdanji učenci svojimu nepozabljivemu učeniku na grob postaviti,« kot so pisale Novice. Spomin na tega licejskega profesorja je čas že nekoliko zabrisal, a nam je zaradi literarne dejavnosti bolj poznan njegov vnuk – pisatelj Janko Kersnik.
Več drugih tukajšnjih spomenikov z napisi razodeva tudi korake v razvoju šolstva: književnik Anton Tomaž Linhart si je kot šolski referent na Gorenjskem prizadeval za prve šole, Matija Čop (1797-1835) pa je v verzu pesnika Franceta Prešerna na nagrobniku opisan kot učitelj na višjih šolah na hrvaški Reki, v ukrajinskem Lvovu in v Ljubljani, tedaj krajih v Habsburški monarhiji (… »mladénčam v Reki, v Lvovu in v Ljubljani, neutruden učeník je um vedril …«).
Na reprezentančnem nagrobniku je zapisan član redovne šolske družbe piaristov Čeh Jožef Kalasanc Likawetz (1773-1850). Likavec, ki je bil gimnazijski profesor in nekdaj rektor univerze v Gradcu, je umrl kot vodja licejske knjižnice v Ljubljani. Nagrobnik so mu postavili njegovi redovni sobratje.
Na drugih nagrobnikih srečamo zapisane tudi literarno dejavne gimnazijske profesorje: tak je bil npr. Simon Rutar (+1903), kot ‘navdušen narodnjak – v Gradcu je bil kot študent med ustanovitelji slovenskega akademskega društva Triglav – je »imel vedno odprte roke in odprto srce za razne naše narodne potrebe, za dijake, za svojce«, beremo v življenjepisu. Dijakom ni bil le učitelj, temveč tudi radodaren podpornik in pokrovitelj.
Na Navju pa je tudi nagrobnik duhovnika, naravoslovca in šolnika Mihaela Peternela (1808-1884), prvega ravnatelja realke v Ljubljani, srednje šole, ki je s poukom naravoslovja in živih jezikov preoblikovala tudi naše srednje šolstvo v smer realne gimnazije. In Luka Jeran (1818-1896), duhovnik, celo misijonar in vsestranski kulturni ustvarjalec in ustanovitelja dijaške kuhinje, je na nagrobniku zaradi tega humanitarnega dela zapisan kot »oče revežev in dijakov«.
Prav na šolske dobrotnike, ki jih nekdaj ni bilo malo, je prav, da se ohrani hvaležen spomin. Na Slovenskem so bile nekdaj zelo pogoste podpore šolarjem, dijakom in študentov v obliki ustanavljanja manjših štipendijskih skladov. Marsikdo od teh, ki je zaradi skromnih razmer le stežka doštudiral, je ob smrti ali že prej del premoženja namenil za štipendije. Kar 221 ustanov je bilo samo v osrednji Sloveniji, ustanovljenih za enega, dva in nekatere tudi za več štipendistov, a ta sredstva je večinoma izničila prva svetovna vojna. Več šolskih dobrotnikov ima spomenike tudi na Žalah, drugi so pokopani po vsej Sloveniji. Tako je na Žalah npr. opazni nagrobnik Antona Kržiča (1846-1920), ki so mu ga prijatelji, nekdanji učenci ter duhovniški in učiteljski kolegi postavili 1922 kot mladinskemu pisatelju in uredniku mladinskih revij. Na obeh straneh okrašen nagrobni spomenik govori s simboli in napisi o pisateljski in uredniški dejavnosti nekdanjega učitelja na učiteljišču v Ljubljani, ki ga drugi viri omenjajo tudi kot dobrotnika šolarjev. Hvaležen spomin na šolnike pa ni bil domač le davnim časom. Še leta 1965 so dr. Karlu Pirjevcu (1883-1961), ravnatelju trgovske akademije, »velikemu vzgojitelju hvaležni kolegi in učenci« postavili portretni spomenik na Žalah. Prav je, da ostaja hvaležnost pomembna spodbuda tudi v našem času, čeprav v drugačnih oblikah.
Tudi drugod so nagrobniki, ki so jih postavili nekdanji učenci prav iz čuta hvaležnosti do svojega prvega učitelja. Takšen primer je še danes mogočen nagrobni spomenik sredi pokopališča v Framu blizu Maribora, ki ga je spodbudil in financiral publicist, mecen in vzgojitelj dr. Pavel Turner v spomin svojemu nekdanjemu osnovnošolskemu učitelju Francu Domanjku (1799-1858). Ta izobražen učitelj je v svojem času z dokončano gimnazijo izstopal med učitelji po razgledanosti. Napis omenja njegovo 39-letno službovanje v Framu in ga označi kot »vzor najboljšega učitelja.« Postavitev spomenika kar 29 let po učiteljevi smrti je spremljala mogočna veselica v slovenskem narodnem duhu, ki so jo pripravili sredi septembra 1887.
Na nekoliko drugačen način je konec 19. stoletja postavil spomenik svojemu osnovnošolskem učitelju Filipu Kodermanu (1834-1916) v Frankolovem pri Celju, njegov nekdanji učenec Anton Bezenšek (1856-1915), tedaj gimnazijski profesor v Plovdivu in prvi bolgarski stenograf. Koderman je namreč s svojim poučevanjem omogočil vrsti učencev, da so nadaljevali šolanje na gimnaziji in s tem študij za intelektualni poklic. Ko je septembra 1896 svečano prejel za 44-letno šolsko delo cesarjevo odlikovanje (srebrni križec s krono), je prof. Bezenšek kot »bivši hvaležni učenec« napisal pesem njemu v čast in jo natisnil v več 100 izvodih. Na Filipa Kodermana, učitelja in voditelja šole v Frankolovem, bolj spominjajo ta literarni tiskani spomenik, članki v časopisju in nekrolog, saj je on umrl in bil pokopan drugje.
Nekateri kamniti spomeniki, čeprav postavljeni z zahvalo in v večen spomin, niso prav trajni, saj jih z leti odnesejo spremembe časa, malomarnost naslednjih generacij ali preprosto pozaba. Kdaj ostanejo celo zapisi na krhkem papirju bolj trajni in z digitalizacijo še bolj dostopni pripovedovalci zgodb o minulih dneh in ljudeh. Ti so živeli kot mi, le v drugačnih tehničnih okvirih (komunikacije, prehrane, države ipd.), a v bistvu s podobnimi skrbmi, stiskami in strahovi pa tudi življenjskimi načrti, željami in upanjem. Zgodbe, ki nam jih pripovedujejo včerajšnje generacije, so osebne pripovedi, namenjene v zgled ali opozorilo tudi nam: za katere vrednote se je vredno prizadevati, se boriti, kaj zares velja in kaj pravzaprav od vsega tega ostane. Z eshatološkim pogledom so to vera, upanje in ljubezen. Naj nas kulturna izkušnja preteklosti duhovno bogati, to troje pa spremlja v našem življenju.
Priložnostni nagovor je pripravil zgodovinar dr. Branko Šuštar