Sv. Ciril in Metod v slovenski likovni ustvarjalnosti
Nagovor v c. sv. Cirila in Metoda v Ljubljani ob otvoritvi razstave fotografij Cirila Velkovrha 5. VII. 2013
Spoštovani,
na današnji praznik zavetnikov Vaše cerkve in ob 1150-letnem jubileju obeh svetih bratov Cirila in Metoda na Moravsko je fotografski mojster Ciril Velkovrh pripravil razstavo fotografij vseh slovenskih cerkva in kapelic, posvečenih sv. Cirilu in Metodu. Avtor se je predstavil že sam, ponovim naj le, da je njegovo delo požrtvovalno posvečeno obujanju kulturnega spomina na našo preteklost ter odkrivanju in proslavljanju naših naravnih lepot; vrsto fotografskih ciklov je posebej posvetil tudi estetskemu dokumentiranju krščanskega izročila na slovenskih tleh, o svojem kulturnem poslanstvu pa je izdal že troje zanimivih dokumentarnih knjig. Kot fotografa ga označuje izrazita preciznost in tematska sistematičnost, najbrž povezana z njegovim temeljnim matematičnim in bibliotekarskim poklicem, tako da so njegove najznačilnejše slike videti tako izostreno otipljive, da se včasih njihova iluzija iz potencirane resničnosti stopnjuje v že skorajda irealno sfero.
Sedanja razstava je usmerjena na sakralno arhitekturo, le nekaj podob prikazuje tudi cerkvene upodobitve obeh svetnikov. Zato naj ob teh in še drugih slikah, ki jih na razstavi ni, dopolnim vpogled v likovni odnos do obeh svetih bratov še s prikazom njunega upodabljanja pri Slovencih.
Sv. Ciril in Metod sta največkrat upodabljana bratovsko skupaj oziroma drug ob drugem in v tej luči ju lahko danes dojemamo kot edino in najstarejše priznano skupno izhodišče za vse bolj raznolike, zgodovinsko zapletene in tudi vse bolj razdružujoče, ne le povezujoče nas kulturne in jezikovne poti, ki smo jih prehodili Slovani, vse do danes razdeljeni na cerkveno in kulturno sicer vse bolj povezujoči se Vzhod in Zahod.
Upodobitev obeh svetnikov ne najdemo ne na naših srednjeveških freskah ne pozneje na zlatih oltarjih, ne v poznejšem baroku. V 17. stoletju je bil izpričano posvečen sv. Cirilu in Metodu oltar, ki so ga imeli slovenski romarji že okrog leta 1400 v nemškem Aachnu; kot me je opozorila Marija Stanonik, je bil po pričevanju škofa Leniča menda posvečen obema bratoma oltar iz 18. stoletja v Sodražici. V Ljubljani so ju pričeli častiti v 18. stoletju; skorajda kot ptič feniks pa sta se izpod iskre pod pepelom svetnika prikazala med Slovenci zlasti po času, ko je sveta brata v svoji okrožnici leta 1880 pohvalil papež Leon XIII., ki je njuno praznovanje razširil na vesoljno cerkev; v tistem času so tudi nekateri umetnostni naročniki že izpričevali slovensko zavest in si želeli bolj kot uvožene domače slikarje, tako kot pesnik Simon Gregorčič, avtor ode solunskima bratoma, katere verzi so bili dodajani podobicam z njuno sliko, ter pisec pesmi, posvečene škofu Strossmajerju, v katerem je Gregorčič videl drugega sv. Metoda. Kot je na prelomu stoletja zapisal Josip Gruden, je bilo njuno čaščenje tedaj globoko vsajeno v srce že vsakemu Slovencu. Najbrž je takrat na novo vzniknilo tudi legendarno izročilo, da sta svetnika na svoji poti skozi današnjo Slovenijo obiskala nekatere naše cerkve in tudi Ljubljano, v kateri sta danes osrednja zavetnika njene nadškofije. Ko je Davorin Trstenjak leta 1857 v Novicah »izrazil željo, naj bi se kje v Sloveniji sezidala cerkev v čast sv. Cirilu in Metodu«, očitno ni bilo pri nas še nobene svetnikoma posvečene cerkve, in tako njuni sicer redki patrociniji segajo šele v poznejši čas. Zato so cerkvene arhitekture, ki jih vidimo na razstavi, v glavnem šele plod 20. stoletja, med njimi dela arhitektov Fabianija, Plečnika in Kvaternika, eno od kapelic pa je v Vratih ustvaril Ivan Vurnik. V cerkvah so se pričele množiti njune slike in kipi, zelo pogosto na primer v obmejnih Slovenskih Goricah, ogroženih od nemštva, kjer je spomin na svetnika oživljal tudi v legendah, podobnih kot na Moravskem. Kot za tiste čase nov motiv se svetnika razkazujeta na nekaterih nazarenskih podobah ter na cerkvenih freskah, tako na Brollovi poslikavi cerkve na Slomškovi Ponikvi kot na Ogrinovih freskah v Kamni gorici, v cerkvi v Logu pri Vipavi pa ju na Velkovrhovi fotografiji vidimo na oboku nad korom skupaj s Slomškom in Barago. Vse te in poznejše upodobitve se z večjo ali manjšo ustvarjalno domišljijo navzven opirajo na razpoznavna ikonografska znamenja, zlasti na njuno statusno raznoliko nošo, Cirilovo meniško in Metodovo škofovsko, ter obvezna križ in knjigo oziroma svitek; stiliziranost obličij pa izhaja iz tradicionalnih predstav, ki se lahko sklicujejo le na osnovno obrazno koncepcijo, in ne na preverljivo portretno individualnost.
V Prekmurju je Ciril Velkovrh v murskosoboškem župnišču posnel kvalitetno oljno podobo obeh svetnikov v historično zasnovanem oblačilu izpod čopiča Romana Fekonje (1899); od prvakov našega osrednjeslovenskega slikarstva pa je v 19. stoletju upodobil sv. Cirila in Metoda Jurij Šubic za cerkev v Cerkljah in ju historično prilagodil bizantinskemu izročilu. Sicer pa se je tedaj njuna bratovska podoba najpogosteje pojavljala na naslovnicah koledarja Ciril-Metodove družbe. Ta družba je izdala večino razglednic s slikami Maksima Gasparija in je že pred prvo svetovno vojno in med njo nekatere od njih posvetila obema bratoma, s čimer sta prodrla tudi v najširšo ljudsko zavest.
Oba svetnika sta vključena tudi med znamenite Smrekarjeve koledarske risbe v Koledarju za leto 1914, kjer je upodobljen sv. Metod med slikanjem, očitno v skladu z nepreverjenim izročilom, da je bil slikar. Njune podobe so se rade pojavljale v ilustracijah še drugih koledarjev, tudi Mohorjevega, kjer ju srečamo ob prelomu stoletja na njegovih naslovnicah, za njegov koledarski del pa so ju pozneje narisali Helena Vurnik, Slavko Pengov, Milko Bambič, Stane Kregar in še kdo. Navzoča sta tudi v drugih koledarjih, zlasti pozneje pa tudi v likovnih spremljavah jubilejnih sestavkov in redkejših knjig o njunem življenju oziroma smrti ter na naslovnicah ekumenskih glasil, kakršno je Kraljestvo božje.
Iz časa pred 1. svetovno vojno je umetnostno najpomembnejša nekonvencionalna upodobitev obeh bratov izpod čopiča Ivana Groharja. Slikar je na prizoru njunega preizkušanja v Rimu med pismouki stoječa svetnika spremenil v malone sanjski svetlobni privid, kot bi se slutnja njune navzočnosti izvijala iz oddaljene, v legendo spremenjene zgodovine. Ohranjeni sta tudi Groharjeva skica obeh svetnikov ter njuna skica za kapelico v Podbrezjah. Prav tako za kapelico, krakovsko v Ljubljani, si je zamislil motiv s svetima bratoma Rihard Jakopič, a tudi on slike ni dokončal.
Po prvi svetovni vojni je razmah v upodabljanju Cirila in Metoda najopazneje pospešil slikar in kipar Tone Kralj. Že leta 1918 je izoblikoval mavčni relief Slovanska blagovestnika, oba svetnika pa sta postala tudi povod za začetek njegovega poslikavanja primorskih cerkva. Ker furlanski slikar v cerkvi na Premu ni hotel naslikati Cirila in Metoda, ga je tamkajšnji župnik odslovil in povabil sošolca Toneta Kralja. Ta ju je potem leta 1921 naslikal kot mogočno vznesena oznanjevalca, katerih silni postavi izražata moč njunega prekipevajočega duha. Nad poslikavo se je navdušil že France Stele, v zavesti poznejših umetnostnih zgodovinarjev oziroma spomeniških konservatorjev pa je Tone Kralj zdrsnil na izrazito slab glas, ker je zaradi slovenske narodne zavesti primorske cerkve arhitektonsko preurejal in iz njih odstranjeval baročne oltarje, ker so se mu zdeli preveč italijanski. Kralj je namreč zavestno skušal ustvariti slovensko slikarstvo, ki naj bi ga dojeli Italijani, ki so si tedaj prilastili našo Primorsko, kot čim bolj tuje, in si je prav italijansko prepoznanje tega tujstva štel za največje priznanje. Biti tuj v očeh sovražnega tujca, pa je tedaj štel za pozitivno potrdilo domačega tudi pisatelj Ivan Pregelj, med drugim tudi sam avtor knjige o sv. Cirilu in Metodu.
Po drugi strani pa je Kralj pri Slovencih užival in vse bolj uživa toliko večje spoštovanje prav zaradi svoje pogumno izražene narodne zavesti, ki jo prav simptomatično potrjuje dejstvo, da je v cerkvah na Primorskem še naprej zelo rad upodabljal prav slovanska blagovestnika, ki sta ne glede na papeško naklonjenost veljala za nezaželena. V Avbru ju je naslikal prav v letu poslanice slovanskim narodom papeža Pija XI., t. i. papeža Vzhoda in cerkvenega zedinjenja. Oba svetnika zasledimo še vsaj na devetih Kraljevih primorskih cerkvenih poslikavah pa tudi v ljubljanskem Cirilovem domu, kjer jima je pridružil tudi druge svetnike slovanskih narodov, podobno kot zatem med vojno v cerkvi v Soči, kjer je na knjigi izpisal slovenski očenaš v cirilici ter napovedal svetništvo tudi Slomšku, ki se je v zavzetosti za slovenski jezik prvi pri nas skliceval na sv. Cirila in Metoda.
Med sámo vojno je našo pripadnost slovanstvu s prikazom obeh blagovestnikov v togo nepremakljivi, a krhki, bizantinsko občuteni frontalnosti na freski v Gradnem v Goriških Brdih najlepše poudaril mladi Lojze Spacal; na poteze bizantinizma se je pred vojno v svojem historično obarvanem cerkvenem slikarstvu ponekod oprl tudi Slavko Pengov, ki je med drugim vključil podobe obeh svetnikov med vinjete Grivčeve knjige o knezu Koclju, pokrovitelju obeh svetih bratov; kneza Koclja pa je kiparsko upodobil tudi Tine Kos.
V 30. letih 20. stoletja k poznobaročni bežigrajski cerkvi sv. Križa prizidano novo Plečnikovo cerkev so po vojni prenesli na tukajšnjo lokacijo kot župnijski sedež novo ustanovljene župnije sv. Cirila in Metoda. Cerkvi je skušal arhitekt vdihniti nekaj starokrščanskega, v duhu arhaične tradicije pred zlatim ozadjem sta naslikani tudi profilni podobi obeh svetnikov na njunem oltarju, delo Leona Koporca in Izidorja Moleta, medtem ko je slikar Stane Kregar na zunanjščini njenega zvonika v zgrafittu leta 1967 frontalno upodobil oba svetnika z znamenitimi predsmrtnimi besedami, t. i. poetičnim »labodjim spevom« sv. Cirila sv. Metodu. Sv. Cirilu in Metodu je skupaj s svetim Jurijem posvečena tudi dvojna Plečnikova kapela na njegovih Žalah. Akademsko stiliziran relief je obema bratoma posvetil kipar Boris Kalin, med vojno in po njej pa je oba svetnika večkrat kiparsko upodobil, tudi skupaj s knezom Kocljem, France Gorše, med drugim za svetnikoma posvečeno cerkev v Teznem pri Mariboru.
Največje ustvarjalne pozornosti sta bila v času pred vojno svetnika deležna ob natečaju za poslikavo ljubljanske banovinske palače leta 1938, saj se je med enajstimi udeleženci natečaja kar šest umetnikov odločilo za motiviko iz življenja obeh bratov, največkrat za pestre mnogofiguralne kompozicije s svetima bratoma pri knezu Koclju v njegovi prestolnici ob Blatnem jezeru. V povojni panoramski prikaz naše zgodovine v slovenskem parlamentu pa je Slavko Pengov vključil prizor s sv. Metodom v ječi.
Duh sv. Cirila in Metoda je bil živ tudi med drugo svetovno vojno, ko so partizani obhajali njun praznik ter natisnili o obeh svetih bratih celo publikacijo Metoda Mikuža z njuno grafično upodobitvijo, po nalogu vrhovnega štaba Slovenije pa je leta 1944 izdelal linorez obeh bratov France Mihelič. V istem času je preučevalec obeh svetnikov France Grivec razmišljal, da bi predstavljanje njunih »psiholoških stopenj« »v staroslovenskih virih« lahko navdihnilo umetnike z vseh področij.
Po vojni je po sv. Cirilu in Metodu poimenovano duhovniško društvo priložnostno izdajalo razglednice z njuno podobo, za avlo ljubljanske teološke fakultete pa je v mozaiku njuni obličji upodobil naš osrednji povojni cerkveni slikar Stane Kregar, ki je v svoje cerkvene slike včasih vnesel tudi pridih starokrščanske ustvarjalnosti. Po njegovi mozaični upodobitvi so priredili in izdelali še mozaika obeh bratov za dvorišče cerkve v palestinskem Nazaretu ter za Slovensko hišo v Buenos Airesu; Kregarjev vitraž obeh bratov zasledimo tudi v Sloveniku v Rimu, postavljenem iz zavesti, da smo Slovenci povezani z Rimom vse od Cirila in Metoda dalje. Prav tam so na sliki Leona Koporca Zavetniki Evrope upodobljeni tudi oba sveta brata, knez Kocelj in raziskovalec obeh bratov France Grivec, blagovestnika pa sta v istem zavodu vključena tudi na bronasta vrata kiparja Petra Černeta. V prenovljeni slovenski izseljenski newyorški cerkvi sv. Cirila je ohranjen nad oltarjem prvotni vitraž z motivom sv. Cirila in Metoda iz leta 1916, v Ameriki pa sta ostala tudi Goršetova kipa obeh bratov. Na zahodnih vratih ljubljanske stolnice ju je med prizore iz zgodovine krščanstva na slovenskih tleh vključil kipar Tone Demšar. Med slovenskimi kiparji ju je po vojni leta 1950 v obliki dvojnega portreta upodobil mariborski umetnik Gabrijel Kolbič, ob posvetitvi ljubljanske stolnice obema svetnikoma pa ju je leta 1962 v reliefu iz žgane gline nad stolno cerkvijo in pod Brezjansko Marijo upodobila Liza Hribar, ki je leta 1963 izdelala tudi jubilejni relief sv. Cirila in Metoda. V Slomškovi kapeli v mariborski stolnici sta vključena tudi v vitražno okensko poslikavo Marka Jermana, za kapelo pod vrhom Komne pa je izdelal oltarno opremo kipar Stane Jarm. Izročilo glagolice, ki je opazno segla k Slovencem zlasti v srednjeveški preteklosti in s svojimi glagoljaši ponekod poblisne celo v slovenski literaturi, svojevrstno odmeva tudi v umetnosti Lojzeta Spacala, Vladimirja Makuca in Janeza Bernika. Številni obenem ritualni in predvsem dekorativni znaki z njihovih slik namreč zvenijo kot spomin na glagolske grafite z naših istrskih fresk in hkrati kot enigmatična znamenja likovne sodobnosti, porojena iz izročila starodavne pisave, katere očeta sta sv. Ciril in Metod. Janez Bernik pa svoje glagolske pismenke razlaga tudi kot neumljivo nam pisavo, s katero je skušal zavestno nakazati zabrisanost zgodovine ter nemoč, da bi po vojni, ko smo si morali zavezati usta, lahko z razvidno govorico povedali resnico.
Iz značilnega upodabljanja obeh svetnikov, pogosto hoteno predstavljenih v historično obarvanem znamenju bizantinsko obarvane frontalnosti, je mogoče razbirati predvsem naraščajočo zavest o pomenu njunega verskega ter narodno kulturnega izročila; izrecneje v likovnem pogledu pa se morebitna specifična pomenljivost teh upodobitev razkriva zlasti v luči našega odnosa do t. i. bizantinizma in do slovanstva, posebej razvidnega tudi v luči t. i. zgodovinskega slikarstva.
Aluzije na bizantinsko slikarstvo je že pri Tonetu Kralju ali Lojzetu Spacalu vzbujala hieratičnost svetnikov, sicer pa so tuji pisci že v času prve Jugoslavije bizantinizem v naši umetnosti navadno predpostavljali že kar apriorno, ker so kulturno sicer heterogeno državo dojemali kot v bistvu razširjeno Srbijo, pa četudi so zavedni Slovenci doživeli postavitev pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda v središču Ljubljane kot nekaj neslovenskega. Iz take perspektive so po vojni pečat kulturnega Vzhoda oziroma Bizanca razbirali tudi pri slikarju Zoranu Mušiču, navezanem na bizantinistične Benetke, Lojzetu Špacapanu in še kom. Toliko bolj očiten pa je seveda pri tistih, ki so se iz ustvarjalnih vzgibov v resnici navdihovali tudi v srednjeveški bizantinski umetnosti nekdanje povezujoče nas države. V 80. letih prejšnjega stoletja sta v katoliški stolnici v Beogradu naslikala fresko z vključenim sv. Cirilom slovenska slikarja Lucijan Bratuš in Lojze Čemažar, hoteno v duhu bizantinskega izročila.
Naj še omenim, da je med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji Bizanc ter nasploh »sveti vzhod« vselej pritegoval zlasti Franceta Steleta, in prav tako ciril-metodovska ideja, saj nam je Stele že leta 1910 v reviji Čas studiozno predstavil grob. sv. Cirila v Rimu v cerkvi sv. Klementa, nad katerim je ohranjena tudi starodavna podoba obeh svetnikov; pa tudi kapelico sv. Cirila in Metoda, ki jo je nad njo leta 1886 ob jubileju pozidal škof Strossmajer, dopolnjeno s poslikavami, ki so stopile v našo zavest s poznejšimi objavami v knjigah in sestavkih o svetih bratih. Sicer pa je Stele v zgodovini naše umetnosti odkrival le preinterpretirane, ponašene predelave bizantinskih ikon v milostnih Marijah, ki kompozicijsko izhajajo iz Bizanca ne glede na slikarski stil, medtem ko je sama tradicija bizantinskih ikon neposredno segla v naše kraje zaradi zgodovinskih okoliščin samo tja, kjer že od uskoških časov živijo Srbi, torej v Belo krajino, kjer je grško-katoliška cerkev v Metliki posvečena sv. Cirilu in Metodu. Ni pa mogoče govoriti o vidnejših kontinuiranih odmevih te smeri, ki bi izhajali iz pri nas zgodovinsko ukoreninjenega vzhodnega kulturnega izročila.
V luči takih kulturnih razmerij je danes najzanimivejše in najbolj vznemirljivo ustvarjalno delo patra Marka Ivana Rupnika, umetnika in teologa, ki je na prelomu tisočletij skušal zahodni in vzhodni pol evropske umetnosti zavestno združiti v nedeljivo enoto in nam na novo približati duhovno izročilo sv. Cirila in Metoda na izrecno likovni način; ta pa seveda ne izhaja spontano iz slovenskega kulturnega izročila, ampak iz ekumenskega napotka papeža Janez Pavla II., naj bi krščanska cerkev spet enovito zadihala iz obeh pljučnih kril, tako kot v časih sv. Cirila in Metoda, ko še ni bila razdeljena. To svoje papeško izhodišče razglaša sam Rupnik, nanj pa se pri nas sklicujejo tudi besedila v slovenskih izdajah panevropskega gibanja, ko se zavzemajo za našo evropsko pripadnost. Sama svetnika kot znanilca božje besede pa je Rupnik večkrat upodobil tako v Sloveniji in na današnjem avstrijskem Koroškem kot v Srbiji in na Češkem.
Oba bratovska svetnika sta, če na koncu povzamem, zaradi usodne dolgotrajne podreditve Slovencev nemški politični nadoblasti za dolgo poniknila iz naše kulturno-umetniške zavesti, pa četudi govorijo o njunem čaščenju pri Slovencih že Megiser, Schönleben in Valvasor. A sta se vsaj od poznega 19. stoletja dalje na novo prerodila in pojavila tudi v slovenskih likovnih upodobitvah, zlasti v zavetju njima na novo posvečenih in drugih cerkva ter ustanov. Četudi njune slike same po sebi ne morejo preroditi njunega (staro)slovanstva in pričati o njegovi živi zdajšnjosti, opozarjajo nanj in na njegov zgodovinski pomen vsaj deklarativno, tako kot opozarjajo na različne aspekte krščanski veri všečnega življenja tudi slike neštetih drugih svetnikov. A upodobitvena vloga obeh bratov je zgodovinsko vendar povsem specifična in ima za nas poseben status, saj sta blagovestnika sv. Ciril in Metod stopila v slovensko upodabljajočo umetnost, pogosto pa tudi v literaturo, vselej predvsem takrat, ko smo želeli sebi in zahodnim sosedom, ki so nam odrekali kulturo in v najnevarnejših časih tudi pravico do obstoja, nazorno pokazati, da smo Slovenci slovanski in hkrati s papeškim Rimom povezan narod ter da na izročilu njunega prosvetiteljskega dela temelji vsakokratna in tudi še današnja slovenska kulturno-literarna in jezikovna pripadnost ter nanjo sklicujoča se narodna zavest.
Milček Komelj
Opomba: seznam njima posvečenih cerkva:
Podgrad (1910), arh. Ferdinand Tummler, Brje (1927), Maks Fabiani, Ljubljana – Bežigrad (1933), Maribor-Tezno (1971), Škofljica (1986), Radenci (1987)
Zunaj danajšnje Slovenije: ž. c. v Celovcu in p. c. v Padričah v Trstu
Pravoslavna c. v Ljubljani, Mariboru in grško-katoliška v Metliki (1903).
Opombe: France Stele: Cerkev sv. Klementa v Rimu in sv. brata Ciril in Metod. Čas 1910.
Josip Gruden: Katoliški obzornik 1901
Stele: stara tradicija govori, da je bil Metod slikar.
F. Kovačič: ČZN 1906.
Slovensko-hrvatski katoliški shod. Ljubljana 1913, Katoliška bukvarna, str. 242.
Hercigonja: zanikanje glagolice po Italijanih
Andreja Žigon, str. 79.
France Grivec: Slovenska apostola sv. Ciril in Metod, Ljubljana 1927.
Miroslav Krleža: Zlato i srebro Zadra. Likovne studije, Sarajevo 1985, str. 35-
Op. Trditev likovne komisije za podelitev Prešernovih nagrad, da je Rupnikova poslikava v Vatikanu zgolj bizantinska, so zavrnili v polemični debati že člani upravnega odbora, zlasti Janez Bernik in Marijan Tršar, ko so zoperstavili zapadne elemente. Voditeljica Univerze za tretje življenjsko obdobje Milena Kožuh mi je izjavila, da je Rupnikova podoba v cerkvi na Žalah docela v nasprotju z našo predstavo o Kristusu, ob sklepu simpozija o ustvarjalnosti na Slovenski matici pa se je arhitekt Marjan Ocvirk opozoril, da razpravljalci niso upoštevali »genetskega« vidika, ter ponazoril, kako so Rupnikove poslikave v popolnem neskladju z našo arhitekturo oziroma kulturnimi ambienti, pa tudi z drugimi po zahodni Evropi.